DANICZA

Horvatzka, Slavonzka y Dalmatinzka.
 

Techaj I.
 

Dana 6. Lipnya 1835.
 

Br. 22.
 

Bog, neduznost, domovina
Verlior znanja vsa vi^ina.
 

NEDUZNOST, BOG, DOMOVINA.
 

Oj! horvatske krasne gore !
Jeli svét sta lepseg zmore?
Vi ste ocim' mojiín' mile ,
Negda perve se odkrile !

Komaj 'z zibke 'zidem dele ,
Kad na verhe vase sveto
Nesla me je dobra mati,
Da navéim se vas poznati.

Nesla me je na visinu,
Da mú vidim domovinu ,
Koju , o neduinozt sveta!
Derzal sem za ves krug Sveta.

Blazen brég! na kom je stala,
Gdé na rukah me derzala,
Kazajuca mi nizine,
I dalekih gór planine.

Ah! kak sladko vuz dolinu
Svéta gledal sem kruglinu,
Rozice ah ! one béle
Kak su Ijubno za me cvéle!

Oko moje sad na sunce,
Sad na dalkih gór verhunce,
Sad je palo na ravnice,
Sad na drage majke lice.

Pitanja na moja vnoga
O kak sladko mi je Boga
Vu neduzno serdce mila
Onde mati zasadila.
 

Ak' je ptica gdé letela,
Drobni kukcec, glasna pcela,
Ili mravlica po rosi,
Bog, veli, vsa ov^a nosi.

Gdé su pticic, pitam, Stani,
I gdo nje vu zraku hrani ?
„Krovek im je Nebo, rece,
Z ruke bozje hrana tece." —

Sad vre, kamgod del sem nogu ,
Videl jesera vsa vu Bogu;
Aj! vu Bogu vsaki vesel
Listek se j' na drevu treseí.

Veja kagod je súmela,
Bozji glas mi je dónela;

0 ! kak slastni oni casi,
Kad mi se curie ogiasi!

1  kad Ijubno vuz dolice
Bistre gledal sem vodice,
Kak éez kamen se drobiju,
Bozjim glasom romuliju !

Bú li, mamo! ova tvoja
Domovina kada moja,
Gdé se v^se vu Bogu ziblje,
Trava cvele, drevje giblje?

„Bude," rece; i od hipa
Domovine v serdce kipa
Prijel sem; o majko mila,
To je vse tva ljubav bila.

Pavel Stóoa.